»Ustvarjalna ekipa se je v procesu, kot opisuje Zvezdana Novaković, 'glasbeno naslanjala na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško, ki na zelo star način ohranja vez, ki so jo gojili naši predniki. Ples v krogu, petje neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, prošnja soncu, da sije. In ker se na kresno noč dogajajo čarobne reči, se ta čarobnost prepleta z zvoki harfe, ki riše pokrajine Gorjancev'.«
»Po besedah Nataše Keser so 'odkrivali ljudsko slovstvo skozi ljudsko pesem in petje, spoznavali ljudske navade in običaje ter 'stara' znanja, ki so zgovorna in povedna prav danes, ta trenutek, pa vseeno tonejo v pozabo. Ali pa jih morda na novo odkrivamo'.«
»Urša Kavčič pa je proces označila za igriv, 'napajal nas je z energijo, skozi gib in glasbo sem odkrivala nove ustvarjalne dimenzije. Naše delo je bilo od samega začetka zelo sproščeno in pri improvizacijah se mi je pogosto zdelo, da se do potankosti poznamo. Režiserka Maruša Kink je bila izvrstna v držanju odprtega, kreativnega in varnega prostora, proti koncu pa je vodila umirjen proces zapiranja tega prostora in vse nitke z nežnostjo spletla v celoto'.«
»Redka gledališča, vsaj v Sloveniji, imajo ta privilegij, da domujejo v takšnih historičnih stavbah z izjemno dolgo in bogato zgodovino, kot je naša. Njena zgodovina je res pestra in želeli smo si jo ujeti tudi v predstavo.«
